Seveda. Zavedamo se, da bo to za otroka nekakšna stiska, vendar bo v tem razumljen in sprejet. V Večini primerov se otrok po odhodu staršev ponavadi hitro umiri ali zaposli s kakšno dejavnostjo, morda celo z opazovanjem in ima v tem času priložnost navezati bolj intenziven stik z vzgojiteljico ali drugimi otroki.
Jok je normalen odziv otroka in s tem nam pokaže, da je njegov razvoj normalen. Seperativni strah je v tem obdobju najmočnejši. Če se spomnite, ko je bil vaš otrok mlajši, ste ga lahko dali komerkoli, da ga je pocrkljal ali kaj podobnega in ni takoj jokal za vami. V obdobju enega leta se pa ločitve od mame bolj zaveda, predvsem pa še nima razvitega časovnega občutka, da ga boste vi prišli iskat. Ko otrok preko rutine in ponavljajočih se vzgibov prihoda in odhoda spozna, da ga boste vi prišli iskat in odpeljali domov, v znano okolje, postene vedno bolj pomirjen in zaupljiv.